Martin, leto XLII, številka 5

ZAKAJ PA SILITE OTROKE
K ŠMARNICAM?

Neža se je vsakega maja zelo veselila. Saj vemo, zakaj: šmarnice so postale njena ljubezen. Že kot majhna je glasno prepevala Marijine litanije. V maju si je tudi doma vedno naredila Marijin oltarček in nanj postavljala sveže rože.

Neža je rasla, saj je obiskovala že četrti razred, in veselje do šmarnice je raslo z njo. V domači vaški cerkvi je bil Marijin oltar še lepši in deklice so vedno sedele pred njim. Seveda ni manjkala noben večer; doma so že vse tako postorili, da sta lahko z Blažem prišla pravočasno k šmarnicam. Blaž je še vedno ministriral – zdaj je bil največji in najstarejši ministrant in na to je bil zelo ponosen. Neža pa je včasih brala tudi berilo, večkrat pa je povedala prošnje. Tako so bili maja večeri rezervirani, nič drugega ni bilo tako pomembno, da bi jih lahko zmotilo.

Potem pa se je vmešala šola. Odločili so se, da bodo zaključno prireditev za starše to leto imeli že meseca maja, ker je junija preveč drugega dogajanja. In to bi naj bilo eno uro pred šmarnicami. Ko so otroci to izvedeli, so starši župnika prosili, naj prestavi večerno mašo, da bi otroci po prireditvi lahko prišli še k šmarnicam. Teden dni pred tem večerom pa so v šoli spremenili čas prireditve; zaradi ureditev ozvočenja so jo premaknil za eno uro naprej. In čas se je znova pokrival s šmarnicami – pozneje pa je bilo zanje prepozno. Kako bo zdaj s pevci, ki morajo sodelovati in ki bi zelo radi bili tudi pri šmarnicah? Neža je doma jokala, Blaž pa je bil pošteno jezen. »Zaradi tistega učitelja, ki ne more priti prej, moramo vse prestavljati! Kot da ni drugega, ki bi znal urediti ozvočenje!« se ni mogel pomiriti pri kosilu. »Bomo že našli kakšno rešitev,« ju je mirila mama. In naslednji dan je res šla prej iz službe, da bi dobila ravnatelja še v šoli. Vse mu je razložila, toda kmalu je uvidela, da je ravnatelj ne razume, saj jo je vprašal: »Zakaj pa silite otroke k šmarnicam, in to prav vsak dan?« Samo mirno je odgovorila: »K šmarnicam otrok prav nihče ne sili. Tisti, ki radi hodijo, hočejo sami biti tam prav vsak večer. Cela družina se temu prilagodi. A tega ne morete razumeti?« »In kaj jih tja tako vleče? Tega ne razumem,« je priznal ravnatelj. »To vam težko razložim, če nikoli niste hodili k šmarnicam. Vlečejo jih zgodbe, pa Marijine pesmi in litanije ter družba otrok. To pa lahko razumete. In ko si otroci rečejo, da bodo vsak dan prišli, se tega tudi držijo. Zdaj pa jim jemljemo njihov dan!« Zdaj je bilo ravnatelju že neprijetno, ker je vedel, da je šolska prireditev lahko prej, če se le potrudijo. In so se. Prireditev je bila dve uri prej. Otroci so lahko mirno sodelovali, potem pa veseli šli k šmarnični pobožnosti.