Martin, leto XXXIX, številka 4

POSTNA SPOVED:

/otroško razmišljanje, ob katerem se učimo tudi odrasli/

Velika noč se približuje in z Urhom sva bila pri sveti spovedi. Z nama sta bili tudi najini mami in priznati moram, da bi jo najraje peljala s seboj v spovednico. Vedno, kadar počnem kaj, kar ni vsakodnevno, me je malo strah. Katehistinja Cvetka je rekla, da je to čisto normalno, in me je potolažila.

Ko sem zaprla vrata spovednice, mi je srce divje utripalo in v trenutku sem pozabila, kaj moram reči. Gospod kaplan je opazil mojo zadrego, zato mi je pomagal in je šlo. Zardelih lic sem stopila pred tabernakelj in zmolila zdravamarijo. »To molitev zmoli za pokoro,« mi je naročil spovednik, »in v mislih imej vašo družino. Prosi Marijo, naj vas vse varuje. Naj postane nebeška mati Marija vaša velika prijateljica in zaupnica.«Potrudila sem se. Z vsem srcem sem prosila Marijo, naj varuje našo družino, Jezusa, ki je v tabernaklju, pa sem prosila, naj mi vedno stoji ob strani. Nato sem pokleknila in odprla težka vrata naše lepe cerkve.

Zunaj so me čakali Urh, njegova in moja mami. »Joj, si bila dolgo v cerkvi,« mi reče Urh, »me je že skrbelo zate.« »Pri tabernaklju sem se zadržala,« mu povem veselo. »In kako se počutiš po spovedi?« me vpraša mami. »Moram priznati, da se ne počutim nič drugače. Zdi se mi, da nisem imela težkih grehov. Imela sem bolj drobne. Ko bom starejša, bo gotovo drugače.« »Seveda bo drugače,« se nasmeji mami, »saj boš odraščala in se bo marsikaj zapletlo. A Bog je z nami, da nam pomaga, in tega smo lahko le veseli.« »Jaz pa se počutim drugače,« se pogovoru pridruži Urh, »kot da je nekaj padlo z mojega srca.«

Nekaj trenutkov smo bili vsi tiho. Vedele smo, da je Urha bremenil pretep s sošolcem. Čeprav sta se pobotala, je še vedno nosil v sebi nekaj grenkega.

Njegova mami ga je stisnila k sebi in rekla: »Vidiš, Urh, tako boš vedno čutil v srcu, kadar boš pri spovedi iskreno povedal vse, kar te bremeni. Zdaj, ko si povedal svoje grehe in ti je Bog vse odpustil, si prav gotovo odpustil tudi samemu sebi. Mir, ki je legel v tvoje srce, naj te spremlja in varuje, kadar boš v skušnjavi, da bi naredil kaj slabega.« Za nama sta tudi mamici stopili v cerkev in v spovednico, nato smo skupaj odšli proti domu, da pripravimo vse potrebno za barvanje pirhov in peko potice.

PREMISLI: Kako pogosto grem k spovedi? Pravilo mi je jasno: kdor je storil težek greh, se mora spovedati in prej ne more pristopiti k obhajilu. Sicer pa velja: enkrat v letu, posebej pred veliko nočjo, naj bi vsak katoličan šel k spovedi, tudi če se ne zaveda nobenega smrtnega greha. In jaz, kako pogosto grem k spovedi jaz? Enkrat ali največ nekajkrat v letu. Mislim, da bi moral povečati številko. Ampak obstaja nekakšen hudiček, ki mi prekriža načrte … V teh postnih dneh prosim Jezusa, naj mi pomaga narediti korak in prestopiti prag spovednice. Zbližalo naju bo. Postni čas bo bolj poln, velika noč bolj doživeta!