Župnijski list, leto XLIII, številka 10

P O R O K A

V preteklih dneh smo se veselili z letošnjimi novomašniki. Poletni meseci so pa tudi meseci porok. Kakor gre pri mašniškem posvečenju za posebno Božje delo, tako je tudi zakonsko posvečenje izraz neizmerne Božje ljubezni, ki se razodene v življenju novoporočencev.

Pa poglejmo zgodbo:
Eva je vesela pritekla do igrišča, kjer otroci preživljajo proste počitniške popoldneve in zasopihano rekla: »Včeraj sem pri oznanilih slišala, da bo v soboto poroka, in mami mi je doma povedala, da smo tudi mi povabljeni. Prvič v življenju bom na tako pomembnem slavju. Že komaj čakam.« »Česa pa se tako veseliš?« jo radovedno vpraša Blaž. »Da bom videla nevesto v dolgi beli obleki, kot je mogoče videti v filmih. Pravijo, da so poroke sanjske, in to moram doživeti.« »Seveda so sanjske,« se nasmehne Matevž, »saj ženin in nevesta porabita veliko časa in predvsem denarja za poročni dan. Meni niso všeč razkošne poroke. Bolj so mi pri srcu skromne, kjer je manj ljudi in glasnega pompa.« »Matevž, na nek način imaš prav. Pri pripravi na poroko je najpomembneje, da sta dekle in fant pripravljena na skupno življenje,« se strinja Blaž. »In kako sploh vesta, kdaj sta pripravljena?« zvedavo vpraša Luka. »Ko zaljubljenost preide v ljubezen,« modruje Blaž. »Zadnjič sem slišal, da je dekle raje gledalo doma že tretjič isti romantični film, kot pa da bi šla s fantom na sprehod. Pa taka romantika! Takšen par še gotovo ni pripravljen na poroko.« »To pomni, da se moraš tudi v zakonu znati odpovedati, in ne samo v duhovništvu, kot nam je zadnjič povedal kaplan Janko,« se spomni Matevž enega od pogovorov s kaplanom. »Seveda, kar poglejmo naše starše in njihov dneve,« spregovori Blaž. »Delajo za vso družino in najprej gledajo na otroke, potem šele nase. Potrebno se je veliko pogovarjati in se prilagajati, da je življenje prijetno.« »Le kje dobijo moč, da so tako potrpežljivi?« na glas vpraša Miha. Nekaj časa so tiho in razmišljajo, saj ne vedo, kako je biti poročen. Dobro pa vidijo in doživljajo svoje starše, ki so si pred leti obljubili zvestobo in ljubezen. »Miha, ti bom jaz poskusil odgovoriti,« je ustrežljiv Blaž, »če pa ne boš zadovoljen, boš zvečer vprašal atija in mamo še sam. Veš, starša pravita, da sta na poročni dan povabila Boga v svoj zakon. On je vir njune moči. Veliko se pogovarjata, hodita skupaj k maši, se družita s pari, ki podobno mislijo in čutijo. Vse to jima pomaga, da lažje preživita dneve, ko sta nerazpoložena, ko bi se prepirala in ranila drug drugega.« »Bravo, Blaž, odlično si razložil, še jaz sem te razumela,« zaploska Eva. »Zdaj vem, da so sanje dovoljene le ponoči, podnevi pa se je potrebno truditi. In če se bom trudila, bo tu in tam lepo kot v sanjah ali filmu.«