Martin, leto XL, številka 5

»Glej, da ne pozabiš naviti budilke!«, je zakričal Miha mamici, ko se je odpravljal spat. »Kot sem jo že tolikokrat!«, mu je hotela oponesti, a ni marala skaziti njegovega veselega pričakovanja. »Prepozni smo!« se je prestrašil Miha, ko se je zgodaj zjutraj prebudil. »Prvo obhajilo je, pa ga bom zamudil!« Mamica ga je komaj pomirila in Miha posadila za mizo. Od vznemirjenja ni mogel jesti, spil je le požirek toplega čaja. Mamica ga je potem praznično oblekla in mu na prsi pripela bel nagelj. Pred cerkvijo se je v lepem sončnem jutru nabralo že mnogo ljudi. Miha je stekel k svojim vrstnikom, ki so se zbirali okrog gospoda župnika. Vstopili so v cerkev in zadonela je pesem: »Bodi pozdravljen, zlati moj dan!« Cerkev je bila nabito polna, kot ob največjih praznikih. Mamica je mislila na prvoobhajance, na petindvajset otrok, ki bodo prvikrat prejeli Jezusa v svoje srce… V oči so ji stopile solze nežnosti, vznemirjenosti in presunjenosti. Tudi gospod župnik je bil vidno ganjen. Govoril je o lepih, vendar čisto preprostih stvareh. Poudarjal je, kako vera otrok raste in zori iz vere v družini. Če vere in molitve ni v družini, tega ne more nihče nadomestiti. Nobeni napotki in še tako lepe besede ne vzgajajo otroka tako, kot lepi zgledi. Petindvajset otrok vstaja, se postavlja v vrsto in se vrača od oltarja s sijočimi očmi, ker so prvič prejeli Jezusa. Za njimi se zvrstijo starši, domači, prijatelji in vsi drugi. Ko so se od maše vračali domov, se je Mihu ves čas v ušesa vračala melodija pesmi: »Bodi pozdravljen, zlati moj dan!« Začel jo je polglasno peti in nato je dejal: »Saj je res! Ta dan je kakor zlat!« »Sinko«, je rekel očka, »želim ti, da bi ga nikdar ne pozabil in da bi s takim srečnim občutkom vedno hodil v cerkev in k obhajilu«.